-
1 heavy
['hevi]1) (having great weight; difficult to lift or carry: a heavy parcel.) težek2) (having a particular weight: I wonder how heavy our little baby is.) težek3) (of very great amount, force etc: heavy rain; a heavy blow; The ship capsized in the heavy seas; heavy taxes.) obilen, težek, razburkan4) (doing something to a great extent: He's a heavy smoker/drinker.) strasten5) (dark and dull; looking or feeling stormy: a heavy sky/atmosphere.) preteč, mračen6) (difficult to read, do, understand etc: Books on philosophy are too heavy for me.) težek7) ((of food) hard to digest: rather heavy pastry.) težko prebavljiv8) (noisy and clumsy: heavy footsteps.) težek•- heavily- heaviness
- heavy-duty
- heavy industry
- heavyweight
- heavy going
- a heavy heart
- make heavy weather of* * *I [hévi]adjective ( heavily adverb)težek; prenatovorjen, težko otovorjen, nabit; obilen, bogat (žetev); razburkan (morje); močen, silen (dež); bobneč (grom); oblačen, mračen, preteč (nebo); moreč (tišina); težek, naporen (delo); grob (poteza); težko prehoden, razmočen (cesta); znaten, velik (kupec, naročilo); težko prebavljiv (hrana); težek, težko razumljiv (knjiga); topoglav, okoren, počasen; potrt, žalosten; dolgočasen; noseča; economy medel, slab (trg); printing masten (tisk)heavy guns ( —ali artillery) — težka artilerija, figuratively silovit napad, nevaren nasprotnikheavy metal — težka kovina, figuratively silen vpliv, močna osebnosttheatre heavy scene — mračna scenaeconomy heavy sale — slaba prodajaII [hévi]nountheatre vloga barabe, tak igralec; military top težkega kalibra; plural težka kavalerija; težka industrija -
2 Job
[‹ob]1) (a person's daily work or employment: She has a job as a bank-clerk; Some of the unemployed men have been out of a job for four years.) služba2) (a piece of work or a task: I have several jobs to do before going to bed.) opravilo•- a good job
- have a job
- just the job
- make the best of a bad job* * *[džɔb]nounJobbotany Job's tears — Jobove solze, mehiška koruzna trava
См. также в других словарях:
novíca — 1 e ž (í) 1. navadno neposredno sporočilo o čem novem: novica se je hitro razširila; izvedeti, objaviti, posredovati, sporočiti novico; dobra, slaba, vesela, žalostna novica; novica o nesreči / dnevne, zadnje novice ♦ film. filmske novice kratek… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nêsti — nêsem nedov., tudi nesó; nésel nêsla (é) 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in hoditi: nesti kovček; nesti naročje drv; nesti zastavo na čelu sprevoda; ker otrok ni mogel hoditi, ga je oče nesel; nesti na glavi,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
podréti — drèm in dêrem dov., stil. poderó; podríte in poderíte; podŕl (ẹ ȅ, é) 1. s silo narediti, da kaj pride iz pokončnega položaja na tla: podreti drevo, drogove; podreti keglje / živina je podrla plot; domine so se podrle / ekspr.: zaletel se je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pospéšiti — im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da poteka premikanje z večjo hitrostjo: pospešiti hojo, vožnjo / pospešiti korake 2. narediti, povzročiti, da se kaj hitreje ali bolje razvija: pospešiti delo, razvoj; pospešiti pogajanja; ti čaji pospešijo prebavo; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
umoríti — ím dov., umóril (ȋ í) 1. povzročiti smrt človeka, zlasti namerno: hotela ga je umoriti; popotnika so oropali in umorili; umoriti koga z nožem, s strupom; otroka je umorila že ob rojstvu; skrivaj, zahrbtno umoriti / ekspr. bolezen je umorila… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zazébsti — zébem dov., nam. zazébst in zazèbst; zazébljen tudi zazebèn (ẹ) 1. brezoseb. začutiti mraz: včasih ga je zazeblo; zazeblo ga je v prste, po hrbtu // ekspr. dobiti občutek mraza: zazebe me, če se spomnim njegove strogosti ∙ knjiž. pri tem… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žálosten — tna o prid., žálostnejši (á) 1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo // ki izraža, kaže … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žálost — i ž (á) 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
